Opis:
Vem, da je normalno, ko normalni ljudje počnejo normalne stvari. Verjetnost, da si izbijete oko z zobno ščetko med ščetkanjem zob je podobna temu, da si terorist, ki sedi pred vami v tramvaju proti Výtoň, medtem ko vozite na delo, odpali eksploziv na telesu. Potem pa so tu še kar precej normalni ljudje, ki včasih radi delajo stvari drugače, več in tako naprej. In ko se srečata dva taka norca, se vse začne sestavljati, kot včeraj. Moj prijatelj Roman iz Holic in jaz sva nekoč dobila skupaj idejo, da bi bilo zanimivo prehoditi vse osemsto-metrice Vysočine na enkrat. Pri natančnejšem pregledu zemljevida pa se je pokazalo, da je najvišja točka Českomoravske planote nekakšna Javořice (837 m), ki leži več kot šestdeset kilometrov po zraku od »ostalega« vseh osemstovk Vysočine in Žďárskih hribov. In to je bedasto. Z Romanom se nisva vdala in včeraj po opoldanskih zvono na trgu v Telču sva se odpravila s svojima gravel kolesoma najprej na Javořice, nato pa sto kilometrov severne končno na Vysočino s previsom dobrih 1500 metrov. Kot izhodišče in cilj »Krone Vysočine« sva logično izbrala Nové Město na Moravě, kjer pa sva morala nekje varno pustiti kolesi. Slabo sem si spomnil, da tukaj nekje stanuje edini češki nosilec Krone Himalaje, Radek Jaroš, in sva mu nenadno vrgla kolesi v šupo, ko ga ni bilo doma. Ravno sva bila oba napol gola v postopku preoblačenja kolesarskih krp v pohodniške, ko naju je pri šupi zalotila Radkova Olga in nas vprašala brez migetanja očesa vprašanje, ki mi ga še nihče ni zastavil: »Imate radi gobice?«. Tako sva imela zagotovljeno večerjo, ob sončnem zahodu pa sva končno krenila na vseh preostalih sedemnajst vrhov! 63 kilometrov s previsom 1800 metrov sva prehodila v štirinajstih urah skozi večer, celo noč, svit in močno deževno jutro, ki me je stalo več gnusno velikih krvavih žuljev od pretesnih čevljev. Čeprav Olga naj ne bi bila več doma, sva jo nepričakovano ujela pri odhodu na delo. Takoj je vrgla delovne reči in nam zastavila še eno zelo preprosto vprašanje: »Torej jajca s slanino ali brez?«. Na to noč, ko sem zažgal 7000 kcal in preživel osemnajst bolečih vzponov, ne bom nikoli pozabil. In ko se mi zacelijo noge, bodo te spominek samo lepe. Hvala Roman, da si tak zver in da si me tako na koncu podprl! Moj organizem ima zdaj o čem razmišljati.