Opis:
#abruzzotrekking1962 #fidenetrekking #montagna #montagne #mountain #mountains #mount #roma #romacapitale #tivoli #montecatillo #sugheretadisirividola #montesterparo #montilucretili #villagregoriana #villadeste #villaadriana #collelecinone #collelucco #sanpolodeicavalieri #castelmadama #marcellina #rifugiobologna #vicovaro Poleg obiska njenih čudovitih vil in preživljanja nekaj ur sprostitve v enem od najbolj obiskanih termalnih kompleksov Rimljanov (tako starih kot sodobnih!) je odlična razloga za vključitev Tivolija na seznam laziških vasic, ki jih je vredno odkriti, brez dvoma sprehod po Naravnem rezervatu Monte Catillo: zaščitenem območju površine več kot 1300 hektarjev, ki leži tik ob zgodovinskem središču mesta in v neposredni bližini prvih apeninskih vzpetin, kjer ob hoji po poteh lahko občudujete veličastne razglede na dolino, izklesano s strani Aniene, oddaljeno le 40 km od prestolnice. Zaradi svoje privilegiranega geografskega položaja je dostopna v vseh letnih časih, obstaja več načinov za obisk rezervata: na konju, z zaupanjem v eno od številnih turistično-športnih društev na kraju samem; s kolesom z gorskim kolesom, pri čemer izberete traso, ki najbolj ustreza vašim sposobnostim; peš, pustite avto v bližini mogočnega Arca di Quintiliolo in se povzpnete po poti »Don Nello del Raso«, ki je na začetnem delu označena s številko 330 (v alternativo je drugi vhod v zaščiteno območje nekaj metrov naprej, a še vedno na cesti proti Marcellini, pri parkirišču pred Hotelom Torre Sant’Angelo). Če se odločite za treking od Arca di Quintiliolo (kot sem ga jaz), vas bo v prvi pol ure hoje spremljevala na eni strani slikovita razgleda na ostanke Akropole Tiburtine, na drugi pa cvetli grmi, majhni skoki skal in strme apnenske stene: nahajamo se namreč ob vznožju Monte Catillo, »gore Tivolija«, kjer je narava edina in nesporna protagonistka. Če vrh Monte Catillo s skromnih 612 metri nadmorske višine predstavlja neizogibno cilj za tiste, ki želijo opazovati mesto z zgoraj, pa je Sughereta di Sirividola – iz latinščine suber, torej »pluta« – vredna naziva najbolj presenetljivega okolja celotnega zaščitenega območja, čeprav so požari, nezakonito pašništvo in človeško delovanje sčasoma močno zmanjšali njeno razširjenost. Kaj jo naredi za edinstven biotop? Najprej dejstvo, da raste na apnenčastem tleju, za razliko od drugih podobnih gozdov v Laciju, ki so večinoma porazdeljeni ob rekah ali na aluvialnih substratih; drugič pa soočenost rastlin tipičnih za zahodni Sredozemlje, kot je plutovec, in vrst iz vzhodnih Balkanov, kot je storaks, kar upravičujejo posebne klimatske razmere rezervata, ki jih večino leta blaži tirenski vpliv. Po mirnem prečkanju sugheretega se pot odpre, vzpenja se približno pol ure po kamniti hrbtenici Monte Giorgio, ki je zaznamovana z vrtačami in drugimi zanimivimi krasnimi erozijskimi pojavi – tako imenovanimi »solcatimi polji ali 'carreggiati'« –, med katerih razpokami cvete neverjetna raznovrstnost cvetov in zimzelenih grmov. Ob pogledu okoli se razgled razteza od čudovitih gora, ki obdajajo Dolino Aniene (jasno se razločijo Monti Lucretili, Monti Ruffi in Monti Prenestini), do slikovitih naselij Castel Madama in Ciciliano, praktično na korak od meje z Abruzzom. Čas za nekaj fotografij in se spet potopimo v gozd, postopoma izgubljamo višino, dokler ne pridemo do lokalitete Colle dei Travi, križišča dveh najbolj obiskanih poti v okolici: tiste proti San Polu dei Cavalieri, ki se na začetnem delu ujema z začetkom tako imenovane Vie dei Lupi – zanimivega etapske trekinga, ki povezuje Tivoli z vasico Civitella Alfedena v Abruzzu, prečkajoč pet zaščitenih območij in neskončno število vasic, potopljenih v zelenje – in tiste proti Rifuguio Fonte Bologna, edini oporišči celotne poti. Tokrat nas obdaja vegetacija tako gosta in raznovrstna, da nas pušča brez besed, pravo labirint dreves, kjer se prebijamo med trni biancospina, stoletnimi kostanji in mogočnimi primorki pseudosughere (izjemno redke vrste hrasta, ki čeprav spada med zimzelene, kaže morfološke značilnosti listavcev).