Opis:
Stivo (ki smo ga kasneje videli od daleč in z Monte Creino) nam je tolažil srce, saj smo se odločili ne vzpeti nanj. Čudovito osvetljen s soncem opoldne, kot da bi tudi on rekel: »Preveč nestabilnega snega imam, danes ne! Jutri ali drugič boste prehodili pobočje, ki ste ga pustili na polovici.« Tako je bilo. Prispeli smo v Santa Barbaro v občini Ronzo Chienis (Trento), kjer smo že težko parkirali. Ponoči se je nabral visok sneg, tako da je slabo vreme še vztrajalo na vrhovih. Vendar je bil krajina čudovita, snežne pohodnice so »pele« ob korakih, netaknjen beli plašč pa je obremenjeval tudi lešnikove nasade na poti. Po več kot uri smo zavili na strm pobočje Stiva. Sled je bila globoka brazda in, korak za korakom, sneg... zaskrbljujoč zvok. Ki je za bolj izkušene med nami jamstil... nestabilnost. Zato smo odnehali in usmerili pogled proti Creinu in Brugnolu. Blizu Santa Barbare sta postala naša miren razgledni točki na Gardsko jezero in proti osvetljenemu Stivu (kot mi) zgodnje pomladi.